
Po vsem svetu so bobni priprave glasnejši kot kdajkoli prej. V Ameriki so Združene države in Brazilija zaklenile rogove v stroge vojaške vaje. Po vsej Evropi so skupne vaje med Francijo in Italijo, poleg manevrov iz Hrvaške in Madžarske, ohranile čete ostre. Celo notranje divizije spodbujajo bojno pripravljenost, saj bolgarske vladne sile in bolgarski separatisti izvajajo svoje intenzivne kampanje.
Cilj v vseh teh gledališčih je jasen: kovanje surovih rekrutov v disciplinirane vojake in gojiti novo generacijo bojno utrjenih generalov – poveljnikov, sposobnih ujemanja ali celo prekašanja, legend, kot so Zalo-Ghur, Aduch, Skaie, Thanos in Friero.
Toda sredi te svetovne blaznosti mobilizacije je eno kritično gledališče še vedno zastalo. Vzhodna fronta je popolnoma tiha. Z Južno Korejo, Bolgarijo, Srbijo in Čilom, ki imajo trden nadzor nad veliko večino teh ozemelj, se je regija naselila v neznačilen, skoraj zadušljiv mir.
Ta podaljšan mir odpira temeljno vprašanje o samem duhu Eklezijarja.
Eclesiar se slavi kot arena velike strategije, boja in geopolitičnih ambicij – sveta, v katerem se narodi spopadejo na poti do dominacije, zasidrajo svoje zastave čez sporne meje kot končni simboli ponosa, slave, poguma in junaštva. Brez sporov ta duh tvega, da bo miroval. Medtem ko zahod ostri svoje rezila in meti nove junake na vadbenih območjih, generacija željnih rekrutov na vzhodu čaka v barakah in se sprašuje, kdaj bo končno prišel njihov trenutek.
Kdaj bodo ti novi vojaki dobili priložnost, da pohodijo za čast, preizkusijo svoj pogum in izrežejo svoja imena v zgodovino?
Vojna je nedvomno brutalna in njen davek se nikoli ne jemlje zlahka. Toda v svetu, ki temelji na boju za nadvlado, je potrebna tudi vojna. Brez lonca bitke narodi zastajajo, legende bledijo in prapori slave ostanejo zakrneli. Svet je pripravljen.
