Potem ko je vlada odkrila, da zemlja ne ustvarja denarja, preučuje revolucionarno metodo: gradnjo industrije.

Brazilija prodira v Čile in širi svoje ozemlje. Zemljevid se širi, generali slavijo, kongres pa ostaja 100-odstotno imperialistični.

Samo ena majhna težava je:

Teritorija ne plačuje računov.

Osvajanje je relativno preprosto. Težje je kvadratne kilometre preoblikovati v proizvodnjo, industrijo in bogastvo.

Medtem ko naši pogumni strategi razpravljajo o tem, katero mejo osvojiti jutri, ekonomisti predlagajo nevarno revolucionarno idejo:

Kaj pa, če bi nekaj izdelali?

Naslednji korak bi moral biti preoblikovanje širitve v razvoj: okrepitev proizvodnje, izgradnja infrastrukture in industrializacija države. Navsezadnje je velika Brazilija na zemljevidu videti dobro, a bogato Brazilijo je veliko težje osvojiti.

In prihodnost ima še večje ambicije: pripraviti državo na vojaško in sčasoma tudi na jedrsko oboroževalno tekmo.

Ampak umiri se.

Pred atomsko bombo bi bilo morda pametno ugotoviti, kako plačati tovarno, ki jo bo gradila.

Formula se zdi preprosta:

  • Najprej smo osvojili ozemlje.

  • Potem smo si pridobili bogastvo.

In šele potem se vprašamo, kdo si sploh še drzne igrati z nami.

Ker je imperij brez industrije le velik zemljevid.

In žal velik zemljevid ne prinaša denarja.