SKUPNA ODPORNOST

KAPITALIZEM IN DELO

Zakaj bi se morali delavci organizirati in upreti?

Vsak dan vstanejo milijoni delavcev zgodaj, prečkajo mesta, vstopijo v tovarne, pisarne, šole, bolnišnice, trgovine in nešteto drugih delovnih mest.

Pridelujejo blago.

Opravljajo storitve.

Nosijo izdelke.

Gradijo hiše.

Pridelujejo hrano.

Programirajo tehnologije.

Skrbijo za druge ljudi.

Brez človeškega dela gospodarstvo preprosto ne bi delovalo.

Vendar obstaja eno temeljno vprašanje:

Če so delavci tisti, ki proizvajajo velik del družbenega bogastva, zakaj nadzor nad tem bogastvom ostaja koncentriran?

Iz tega protislovja se začne marksistična kritika kapitalizma.

DELO IN BLAGO

Za Marxa v kapitalizmu delovna sila postane blago.

Delavec nima nujno sredstev za samostojno proizvodnjo. Zato prodaja svojo sposobnost za delo v zameno za plačo.

Po drugi strani pa podjetnik kupuje to delovno silo, da jo uporablja v proizvodnem procesu.

Rezultat je ekonomsko razmerje med razredi.

Po eni strani tisti, ki nadzorujejo kapital in proizvodna sredstva.

Na drugi strani pa tisti, ki so odvisni od prodaje svoje delovne sile.

To razmerje ne pomeni, da je vsak delodajalec individualna slaba oseba ali da se vsak delavec nujno izkorišča na enak način.

Marksistična kritika je strukturna:

same organizacije proizvodnje omogočajo enemu razredu, da prilagodi presežek, ki ga proizvede drugi.

KAJ JE MAS-VALIA?

Eden od Marxovih temeljnih konceptov je Presežna vrednost. .

Predstavljajte si delavca, ki med svojim potovanjem zasluži več od svoje plače.

Plača je izplačevala njegovo delovno silo, toda vrednost, ki je nastala med potovanjem, je lahko večja.

Razlika je osnova ustrezne presežne vrednosti s strani lastnika načina proizvodnje.

Iz tega odnosa Marx razvija svojo kritiko kapitalističnega izkoriščanja.

Težava torej ni preprosto:

"Delavec dobi malo".

Vprašanje je globlje:

Kdo nadzoruje proizvodni proces in kdo ustreza vrednosti, ki jo ustvarja delo?

"Toda delavec dobi plačo"

-Ja, ja.

Prav zato je kapitalistično izkoriščanje težko razumeti.

Ni nujno, da fizična prisila nekoga prisili, da vstopi v določeno tovarno ali podjetje.

Obstaja gospodarska zveza.

Delavec potrebuje dohodek za preživetje.

Lastnik nadzoruje proizvodna sredstva.

Delavec proda svojo delovno silo.

Razmerje se pojavlja kot pogodba med pravno svobodnimi posamezniki.

Marx trdi, da za to pravno enakostjo obstaja temeljna ekonomska neenakost.

Svoboda prodaje delovne sile ne pomeni nujno enake ekonomske moči.

PROBLEM NE DELUJE

Moramo narediti razliko.

Marksizem meni, da človeško delo ni negativno.

Ravno nasprotno.

Delo je temeljna dejavnost, s katero človeštvo spreminja naravo in proizvaja, kar potrebuje.

Težava je v organizaciji dela.

Ko delavec nima nadzora nad tem, kar proizvaja, o produktivnem procesu ali o rezultatih svojega dela, lahko doživi, kar je Marx poimenoval odstranjevanje. .

Delo preneha biti dejavnost, ki jo nadzira producent sam in začne delovati predvsem kot sredstvo za preživetje.

Kdo je bogat?

Pazi na veliko podjetje.

Obstaja lastnik ali skupina lastnikov.

Vendar je za:

• proizvode;

• promet;

• prodajo;

• upravljanje;

• čisto;

• razvoj;

• srečanje;

• Infrastruktura naj teče.

Podjetje je odvisno od te družbene delitve dela.

To vodi do osrednjega vprašanja:

Zakaj imajo tisti, ki neposredno sodelujejo v proizvodnji, tako malo moči nad temeljnimi odločitvami proizvodnje?

Za marksistično tradicijo je to eno od temeljnih protislovij kapitalizma.

IZRAŽANJE NE POMEMBNO

Delavec lahko dobi sorazmerno visoko plačo in je še vedno podvržen marksistični izkoriščevalski zvezi.

Izkoriščanje se v tem okviru nanaša na dodelitev presežne delovne sile.

Boj proti izkoriščanju torej ne pomeni le povečanja plač.

Pomeni argument:

lastnina.

moč.

nadzor proizvodnje.

porazdelitev bogastva.

Ekonomska organizacija.

Naj se vrneva?

Marksistična tradicija uporablja idejo razredni boj pojasniti, da delavcem ni treba pasivno sprejemati socialnih odnosov, za katere menijo, da so nepošteni.

Toda odpor ne pomeni nasilja.

Lahko je v obliki:

• organizacija sindikatov;

• stavke;

• popularna gibanja;

• združenja delavcev;

• politično sodelovanje;

• zadruge;

• socialna mobilizacija;

• pridobivanje znanja;

• neodvisni tisk;

• pravico do zahtevka.

Temeljno vprašanje je preoblikovanje izoliranih delavcev v posameznike, ki so sposobni delovati kolektivno.

Samo delavec ima malo moči ob veliki gospodarski strukturi. Organizirani delavci imajo veliko večje zmogljivosti za pogajanja in sodelovanje.

REVOLTE ZAČETKI PO OBVEZNOSTI

Pred preoblikovanjem družbe jo je treba razumeti.

Zato mora delavec vedeti:

• njihovih pravic;

• vašo zgodbo;

• gospodarsko strukturo;

• razredna razmerja;

• delovanje podjetij;

• vlogo države;

• zgodovinske izkušnje delavskega gibanja.

Politične ozaveščenosti ne bi smeli zamenjevati s slogani.

Preučevanje je tudi oblika odpora.

NE BREZ POSAMEZNIKOV

Naša kritika ne bi smela spremeniti določenih ljudi v osebne sovražnike.

Problem, ki ga analizira marksizem, je družbena struktura.

Celo poslovnež, ki z zaposlenimi ravna razmeroma dobro, še naprej deluje znotraj kapitalističnih odnosov.

Prav tako delavec, ki dobi napredovanje, ne preneha biti del delavskega razreda samo zato, ker se je njegov individualni položaj izboljšal.

Marksistična analiza si prizadeva razumeti družbene odnose, ne pa ustvarjati osebno vojno med posamezniki.

DRUGI ORGANIZACIJA DRUŽBE

Kritika kapitalizma ima pomen le, če jo spremlja razprava o alternativah.

Socializem si v marksistični tradiciji prizadeva premagati zasebno lastnino glavnih produkcijskih sredstev in postaviti produkcijo pod oblike družbenega nadzora.

To odpira nove izzive:

Kako organizirati proizvodnjo?

Kako razdeliti vire?

Kako spodbujati inovacije?

Kako se izogniti birokratizaciji?

Kako zagotoviti demokratično udeležbo?

Kako preprečiti nove oblike prednosti?

Teh vprašanj ni mogoče prezreti.

Alternativa kapitalizmu mora biti sposobna, da se nanje konkretno odzove.

Obdelava delavca

Delavcu ni treba sprejeti, da je njegova edina politična funkcija redno glasovanje in vrnitev na delo naslednji dan.

Lahko sodeluje v kolektivni organizaciji.

Lahko se učiš.

To lahko zahtevaš.

Lahko oblikuješ sindikate.

Lahko sodelujete v družbenih gibanjih.

Lahko ustvari znanje.

Lahko izpodbijate potek svoje skupnosti in družbe.

Politika ne bi smela biti edina lastnina vlad, podjetnikov ali strokovnjakov.

Tudi delavci morajo biti podvrženi politiki.

ODPORNOST ORGANIZIRANJA

O Komunistični odpor ne brani upora, ki bi temeljil na sovraštvu ali vsesplošnem nasilju.

Zagovarjamo drugačno idejo:

upreti se je treba pasivno sprejeti, da so obstoječi socialni odnosi neizogibni.

Ko se delavci organizirajo, da bi zahtevali boljše pogoje, se upirajo.

Ko učenci dvomijo v neenakosti, se upirajo.

Ko popularni gibi trdijo, da je stanovanje, se upirajo.

Ko delavci kolektivno branijo svoje pravice, se upirajo.

Ko se prebivalstvo sprašuje, kdo nadzoruje njegovo bogastvo, začenja razumeti politično razsežnost gospodarstva.

SKLEPNA UGOTOVITEV

Kapitalizmu je uspelo razviti ogromne produktivne sile.

Vendar gospodarski razvoj ne odpravlja samodejno izkoriščanja in neenakosti.

Marksistično vprašanje ostaja aktualno:

Kdo ustvarja bogastvo in kdo nadzoruje njegove rezultate?

Da bi odgovorili na to vprašanje, je treba pogledati dlje od individualne plače in analizirati strukture, ki organizirajo produkcijo.

Upora delavcev v tej perspektivi ne smemo razumeti kot preprost spontan upor.

-Ja, ja. zavest, organizacija, solidarnost in kolektivni boj. .

Delavcu ni treba sprejeti, da je obstoječi svet edini mogoči svet.

SKUPNA ODPORNOST

Kdor rodi, mora imeti glas.

Tisti, ki delajo, morajo sodelovati.

Socialno bogastvo ne sme pomeniti koncentrirane moči v rokah peščice.

Učenje je upiranje.

Organiziranje je upiranje.

Transformacija je gradnja.