Na zemlji se je nekoč borila, kri junakov se je nosila; vsako dostojanstvo, vsaka svoboda, Zdaj kopel solza in žalost.

Zastava je rahlo spuščena, orožje je avtomatsko utišano; Bojni krik se je izpremenil v jok in počasi se je ohladilo staro upanje.

Ni pri kukavici, ki se vda, ampak z utrujenim srcem odpora; kajti tudi železo je utrujeno, kadar je neskončna vojna nevihta.

O mati ljudska, odpusti hčeri svoji, zdaj nezmožna braniti zemlje; Tvoje sanje, da boš svoboden in velik, so se zdele kot pepel, ki ga je odnesla vojna.

A z vdajo se skrivoma obeta, Da spomin nikdar ne neha; Dežela je morda v rokah drugih, Ali duh naroda jim ni dostopen.

Zato spustim meč, ki je v moji roki, ne zato, ker je moje stališče pokvarjeno, ampak zaradi ljudstva, ki ga hočem živeti, so tudi boji, da bi čakali.

In če pride odkrito karanje, ako naši otroci zopet potujejo, na zemljo ukradeno, na čast, ki je uničena iz pepela, vstane zopet mesto.

Predaja lahko konča vojno, a nikoli ni konec ljudstva.