Številke pripovedujejo zaskrbljujočo zgodbo. V samo enem tednu naj bi aktivna populacija Filipinov padla s 25 igralcev na samo 9, kar je 64 odstotkov manj.
Kam so odšli ostali?
Govorice se širijo po vsej skupnosti. Nekateri trdijo, da so odšli v tujino v iskanju boljših priložnosti. Drugi šepetajo temnejše možnosti, čeprav zanesljive informacije niso potrdile, kaj se je zgodilo s tistimi, ki so izginili iz igre.
Za zdaj nihče ne pozna celotne zgodbe.
Toda morda bolj pomembno vprašanje ni, kam so šli igralci, ampak zakaj so mnogi izgubili željo, da bi ostali.
Težko je ostati predan narodu, ko ga ne vidiš več na zemljevidu. Državnega ponosa ne podpira samo ime. Igralci potrebujejo nekaj za obrambo, nekaj za gradnjo in nekje lahko ponosno kličejo domov.
Brez ozemlja lahko celo najmočnejše domoljubje začne bledeti. Boji izgubijo pomen. Obljube neodvisnosti se oddaljijo. In nazadnje se morda zdi, da se vsak dan ne izplača več.
Kje so zdaj Filipini?
Geografsko, nekje v Tihem oceanu. V srcih ostalih igralcev, morda še živ. Toda na političnem zemljevidu Eclesiarja se zdi, da je njegova prisotnost postala le še spomin.
Kot sledi, ki so ostale na plaži, sledi Filipinov ostanejo za trenutek. Potem pridejo valovi in odplavijo, kar je bilo nekoč tam.
Devet jih ostane tam, kjer je nekoč stalo petindvajset.
Vprašanje je, ali lahko teh devet ohrani narod pri življenju ali bodo Filipini ne samo izginili z zemljevida, temveč tudi iz spominov tistih, ki so se nekoč borili zanj.
Ker narod ne izgine v trenutku, ko izgubi svojo zemljo. Včasih izgine, ko njegovi ljudje ne verjamejo več, da obstaja razlog za vrnitev.
