Moja ljubljena hči,

Z brazilskimi vojaki smo prispeli v Santiago v Čilu. To je bilo žalostno uničenje, ki so ga povzročili Čilenci. Civilisti so bili videti prestrašeni: argentinska in čilska politična propaganda sta nas obravnavali kot "mono", bitja, ki ne morejo vdreti v svojo državo. Ampak jim pokažemo naše vojaške sposobnosti.

Mnogi so bili zbegani: propaganda je rekla, da so Čilenci najmočnejši v Ameriki in da bodo kmalu zasedli vso Brazilijo. Kmalu so videli naše politične in vojaške zmogljivosti pod ulicami čilske prestolnice. Videli so, da je vse, kar verjamejo, tipičen propaganda avtoritarnega režima. Matere so jokale za svojimi otroki, ubitimi v vojni, prisiljene so iti na fronto branit vojne zločince. Nasprotniki čilskega fascinorskega režima so na ulicah slavili osvoboditev.

V tej vojni so umrli partnerji. Žalostno. Mnogi bi se radi vrnili domov in uživali skupaj s svojimi družinami. Vojna nas naredi revne, brez upanja, da bomo jutri še živi. Vendar pa je konec imperialistične države naša dolžnost kot vojaka velikega naroda, kot je Brazilija.

Fascinorji so znotraj države in napadajo naše fronte. Za njimi gremo. Vsak bo plačal za svoje zločine.

Poljub zate, moja hči, od tu v Antofagasti, ker si ti, ljubezen moja, moja motivacija, da vse bolj živim. Tvoj oče hoče, da odrasteš v varni državi in jaz bi naredil vse, da to narediš.

Naj te to pismo spomni name. Povej mami, da se bom kmalu vrnil z zadnjo zmago.

Z ljubeznijo.

Carlos Garcia.

Angleško:

Moja čudovita hči.

Z brazilskimi vojaki smo prispeli v Santiago v Čilu. To je bil žalosten prizor uničenja, ki so ga povzročili Čilenci. Civilisti so bili prestrašeni. Argentinska in čilska propaganda nas je prikazala kot »opice«, bitja, ki niso sposobna vdreti v svojo državo. Pokazali smo jim naše vojaške sposobnosti.

Mnogi so ostali brez besed. Propaganda je trdila, da so Čilenci močni v Ameriki in da bodo kmalu vsi iz Brazilije. Potem so videli našo politično in vojaško moč na ulicah čilske prestolnice. Spoznali so, da vse, kar so verjeli svojemu življenju, ni nič drugega kot tipična propaganda avtoritarnega režima.

Matere so ustvarile za svoje zvoke, ki so umrli v vojni, prisiljene na fronto, da branijo vojne zločince. Nasprotniki čilskega fašističnega režima so slavili na ulicah in pozdravljali njihovo izpustitev.

Gledala sem, kako komade umirajo v tej vojni. Žalostno. Mnogi so se želeli vrniti domov in uživati v svojih družinah. Vojna nam pušča prah, brez gotovosti, da bomo jutri še živi. Toda zrušiti imperialistično državo je naša dolžnost kot vojaki velikega naroda, kot je Brazilija.

Fašisti so v notranjosti države, napadajo naše fronte. Za njimi gremo. Vsak od njih bo plačal za svoje zločine.

Poljub tebi, hčerka moja, od tod v Antofagasti, ker si ti, ljubezen moja, moja motivacija, da živim vsak dan. Tvoj oče hoče, da odrasteš v varni državi, jaz pa bi naredil vse, da bi to omogočil.

Naj te to pismo spomni name. Povej mami, da se bom kmalu vrnil.

Z ljubeznijo.
Carlos Garcia