V Ecclesiarju, imeti tovarno, ne pomeni nujno zaslužiti.

To je ena najpogostejših pasti za tiste, ki začnejo delati v industriji: poglejte proizvedeno količino in pomislite, da čim več izdelkov zapusti tovarno, tem večji je dobiček.

V praksi je najpomembnejše vprašanje naslednje:

Koliko denarja je res ostalo v vsaki proizvedeni enoti?

Ravno ta račun določa, ali je vredno proizvajati, kupovati izdelek pripravljen ali samo čakati na spremembo tržnih pogojev.

Prvi izračun: dejanski proizvodni stroški

Preden dajo delavce v proizvodnjo, mora industrialec izračunati stroške vsake enote.

v poenostavljeni obliki:

Proizvodni stroški = surovine + delo + drugi stroški

Pri tovarni, ki na primer uporablja železo, ni dovolj samo gledati na prodajno ceno orožja.

Če je železo drago, so plače delavcev povečane in še vedno obstajajo drugi stroški, vrednost, potrebna za izdelavo vsake enote, lahko postane veliko višja, kot se zdi.

Predstavljajte si hipotetično situacijo:

  • Železo: 15 CC

  • Delovna sila: 6 CC

  • Drugi stroški: 2 CC

Skupni stroški bi bili:

15 + 6 + 2 = 23 CC

Če pištolo proda 25 CC, bo dobiček le:

25– 23 = 2 CC

Tovarna proizvaja in prodaja, vendar je njena marža majhna.

Proizvodnja več ne pomeni vedno dobiček več

To je temeljna točka.

Če vsaka enota zapusti samo 2 Dobiček CC, proizvede 100 enot ustvari 200 CC bruto dobiček pod enakimi pogoji.

Toda če se stroški vložkov zvišajo in razlika pade na 1 CC, proizvede istih 100 enot ustvari samo 100 CC.

Kaj če stroški presegajo prodajno ceno?

V tem primeru:

večja proizvodnja = večja škoda.

Zato mora industrijalec pred povečanjem proizvodnje ugotoviti, ali obstaja dovolj manevrskega prostora, da upraviči delo in porabljena sredstva.

In ko je nakup boljši od proizvodnje?

To je vprašanje, ki ga mnogi poslovneži pozabijo vprašati.

Predstavljajte si, da na trgu prodajajo pištolo za 25 CC.

Če je skupni strošek vaše tovarne 23 CC, lahko proizvodnja smiselno.

Toda zdaj si predstavljajte, da cena železa narašča in stroški proizvodnje gredo na 27 CC.

V tem scenariju izdelovanje orožja za prodajo za 25 CC pomeni izgubo denarja.

Če je na trgu na voljo orožje 25 CC, je lahko nakup neposredno bolj gospodarsko zanimiv kot proizvodnja.

Zato mora industrialec stalno primerjati:

Stroški za proizvodnjo × cena za nakup.

Ni obveznosti proizvodnje samo zato, ker imate tovarno.

In obstaja še tretja možnost: počakati.

Ni treba, da je vedno med proizvodnjo in nakupom.

Včasih je najboljša odločitev preprosto Počakaj.. .

Če je cena železa začasno visoka, lahko proizvodnja zdaj povzroči zelo majhno maržo.

Podjetnik lahko raje počaka na spremembo cene vložkov, spremembo povpraševanja ali boljšo priložnost za prodajo.

Tu je koncept čas. .

Na trgu je lahko trenutek, ko kupite vložke, enako pomemben kot cena, za katero prodajate končni izdelek.

Prodajna cena mora prav tako vnesti račun

Druga običajna napaka je, če pogledamo samo na ceno.

Poceni proizvodnja ni samodejno dobičkonosna.

Predstavljajte si:

Stroški proizvodnje: 10 CC

Če izdelek prodaja 11 CC, je razlika samo 1 CC.

Če pa obstaja možnost prodaje do 15 CC, se situacija popolnoma spremeni.

Zato mora industrialec upoštevati obe strani:

koliko stane proizvodnja ter koliko je trg pripravljen plačati. .

Če prodajna cena pade, medtem ko vložki ostanejo dragi, je marža stisnjena.

Če se vložki zmanjšajo, medtem ko je prodajna cena še vedno visoka, se pojavi priložnost za povečanje dobičkonosnosti.

Zlato pravilo industrialca

Preden začnete s proizvodnjo, postavite tri vprašanja:

1. Koliko stane proizvodnja enote?

Dodajte vse ustrezne stroške.

2. Za koliko lahko prodam to enoto?

Opazujte trg in ne samo ceno, ki jo želite prejeti.

3. Koliko je ostalo?

Naredi to:

Dobiček na enoto = prodajna cena − skupni stroški

Potem:

Dobiček proizvodnje = dobiček na enoto × prodana količina

Če je rezultat premajhen, morda ni vredno tvegati.

Če je negativen, ta trenutek nima smisla.

Če je marža dobra in obstaja povpraševanje, je lahko povečana proizvodnja zanimiva odločitev.

Proizvajaš, kupuješ ali čakaš?

Na koncu prava naloga industrialca ni samo vodenje tovarne.

Sprejema odločitve.

Včasih je najboljša izbira proizvodnja.

V drugih primerih bo nakup pripravljen izdelek cenejši.

In bodo časi, ko bo reševanje kapitala in čakanje na priložnost najpametnejša odločitev.

Stop tovarna se morda zdi neproduktivna. Tovarna s škodo je veliko hujša.

Pri Ecclesiarju podjetnik, ki se pred izdelavo nauči izračunavati svoje stroške, ni več samo proizvajalec.

Začne razmišljati kot pravi. industrijski. .